Centrifuzen intervju

O blogu smo se skušali pogovoriti z blogerko Centrifugo, a smo ob prijetnem klepetu mimogrede spoznali še Tamaro Langus, simpatično in kritično gospodično, novinarko Playboya, avtorico besedil in še marsikaj.

Aja (smeh)? Sama sebe ne vidim kot blogerko, ampak kot razno. A veš, tako kot je na koncu dnevnega reda zapisana točka "Razno". Notri lahko daš vse. Blog je zame samo en del življenja, del, ki me predvsem zabava.

Se torej ne obremenjuješ s tem, kaj tvoj blog je, ampak te bloganje enostavno sprošča?
Odkar blogam, se je moj pogled na blog malce spremenil.

Kako si ga dojemala na začetku?
Bila sem brez službe. Zdelo se mi je, da sem pismena. Diplomirala sem in dobila nagrado za mlade kreativce na Slovenskem oglaševalskem festivalu. To troje skupaj in pojav blogov v Sloveniji. Rekla sem si, bom pa tukaj pisala. Zanimali so me tudi žanri. Včasih sem pisala kot sporočilo za javnost, drugje kot dramo v dvogovoru ali pa otroško pravljico. Razno pač.

Koliko časa že blogaš? Koliko objav je že za tabo?
Točno tri leta. Od leta 2005 se je nabralo 600 objav.

Torej 200 objav na leto?
Ja. Ampak včasih nekaj tednov ne objavim nič in potem v enem dnevu tri.

Zakaj ime Centrifuga?
Ker je v moji glavi centrifuga. To je tisti opis z enim stavkom, ki si ga prej želel ... Enkrat je Domen Savič zapisal: "Ah, daj! Tamara je zmešana." Pa sem si mislila, to se hecno sliši in ni nujno slabo. Bom pač zmešana.  

Meriš statistiko svojega bloga?
Ja, ampak sem pozabila geslo. Statistika mi ni pomembna. Centrifuga je za tiste, ki jo hočejo in tiste, ki pridejo do mojega naslova URL. Ne bi rada, da te vsebine pridejo kam drugam. Namenjene so objavi na tem blogu in ne kje drugje.

Torej Centrifuga bloga o vsem? O čem pa ne bloga?
Blogam o sebi, vendar ne pišem o zasebnih zadevah, ker se je to že izkazalo za slabo. Na blogu ne razščiščujem osebnih stvari. Osebne zadeve naj take pač ostanejo. Si bral roman v pismih ali pa gledal film Nevarna razmerja? Dogaja se v srednjem veku. V pismih med sabo spletkarita John Malkovich in Glen Close, vpleteni pa so tudi drugi. Nato ta pisma pridejo v javnost. Ljudje si jih izmenjujejo in berejo. No, to je tragična zgodba, v kateri se na koncu ljudje pobijejo, umrejo zaradi čustvenih naporov ... Skratka, zasebnosti in javnosti ni dobro prepletati.

Te je pisanje bloga spremenilo?
Ne. No, majčkeno, prav v zvezi z zasebnostjo. Enkrat sem dobila grožnjo nekega anonimneža.

Je bil blog kdaj tudi tvoja referenca? Ti je kdaj prinesel službo? Se je morda tvoja novinarska kariera razvila prav iz bloga?
Prav gotovo. Prek znancev do novih znancev. Zgodilo se je kar samo od sebe. Zaradi bloganja sem začela spremljati dogajanje. Vsi so govorili o blogerjih in bloganju, pa sem lahko rekla, da to dobro poznam. Ali pa je kdo videl, kako pišem, in rekel: Daj, a bi ti še kaj za nas napisala?

Ti gre v blogosferi kdo na živce? Kakšen tip blogerja te moti?
Ne bom razpravljala osebah, ki so itak pogosto anonimne. Moti me žaljenje in osebno obračunavanje prek spleta. V te javne procese so vpleteni ljudje! In čeprav se reče, da papir - v tem primeru splet - prenese vse, ni nujno, da tudi človek lahko prenese vse.

Si kdaj hotela vreči blog v koruzo?
Ja. Enkrat sem ga. Za dva meseca. Prek elektronske pošte sem prejela neke grožnje. Sploh nisem vedela, zakaj. Očitali so mi stvari, ki jih nisem razumela. Ustrašila sem se.

Za konec nam povej, kakšen je zate dober blog. Premisli, katere bloge spremljaš in kateri te prepričajo.
Aktualnost in domiselnost. Taki so na primer komentarji aktualnih dogodkov ali pa strokovne teme, ki me same po sebi morda sploh ne zanimajo, pa verjamem, da je blog dober. Lahko pa gre za domiselnost, ko napisano res ni prva stvar, na katero bi pomislil, pa je zabavna prav zato, ker ima nek obrat.

Tamara Langus, hvala.