|
Z dvema besedama bi ga opisali kot raziskovalca neznanega, bolj poglobljeno pa kot človeka, ki veliko skriva. Had pač. Izseke pogovora z njim si lahko preberete, celoten pogovor pa vam je na voljo za poslušanje (MP3, 6,6 MB).
S Hadom sva se na kavi dobila nekega deževnega popoldneva, ko se je zdelo vse nekako zvodenelo, potem pa je posijal sonček. Tudi tako bi lahko opisala najin klepet.
Kako začneš svoj dan? Nekje sem slišala, da že navsezgodaj zjutraj, ko običajni smrtniki še veselo grejemo posteljo, že pišeš in raziskuješ. Bi rekel, da si nad nami, ali le želiš biti pred vsem/i?
V bistvu nisem nad vami. Sem samo človek, ki si je izboril, da mu zadostujejo štiri ure spanja na noč. Tako sem pokonci že ob štirih in čas do šestih oz. pol sedmih izkoristim tudi za to, da raziskujem oz. pišem blog. Pač združim prijetno s koristnim. Zakaj bi tisti čas vrgel stran? Pišem blog in to je to. Včasih v tistih urah napišem za ves dan in preberem, kar se da prebrati. To je ena izmed prednosti, ki jih imaš, če manj spiš.
Si takrat najbolj kreativen?
Zagotovo, to pa zato, ker je zjutraj najbolj tiho. Glede na to, da živim na vasi oz. v gozdu, me zjutraj motijo celo ptice. Pojejo tako glasno, da bi jih včasih kar postrelil, tulil bi nanje, naj nehajo.
Ampak ja, ta čas je najbolj kreativen, saj je človek takrat še povsem svež in spočit. Velika razlika je.
S pisanjem bloga si začel julija 2005 ...
(prekine) Tako je, odlično!
Je bilo tisto poletje zate še posebej dolgočasno, ali bolje, kaj te je pahnilo v bloganje?
Ah, ni bilo ravno tako. Prišel sem v službo, videl, da sodelavec nekaj piše, in ga vprašal, kaj počne. Odgovoril mi je, da piše blog. Vprašal sem ga, kaj je blog, in odgovoril mi je, da moram to sam pogledati. Videl sem, da je to enako, kot bi vse dneve preživel na forumu in pisal, zato sem si rekel, zakaj pa ne bi tudi sam to počel. Še isti dan sem kupil domeno, si naredil prostor na serverju in začel pisati. To je bil začetek. Brez razmišljanja, brez kakršnihkoli ciljev, brez želja, preprosto sem začel pisati.
Če je bilo poletje dolgočasno? Pravzaprav ne. Nobeno poletje ni dolgočasno, sploh če imaš morje pred sabo.
Priljubljenost ni prišla kar čez noč. Glede na statistike obiskanosti se je to zgodilo po približno dveh letih. Zakaj? S čim si bralce pripravil k odzivanju?
Glede na to, da me nekateri kličejo Statistik oz. me imenujejo s približki teh besed, je stvar zelo preprosta. Vedno mi je bilo zanimivo analizirati bralce. Zakaj so, ko sem začel pisati, moj blog brali dva, trije, deset ljudi? Če me je v prvem mesecu prebralo 500 ljudi, sem bil "ful" srečen, potem pa so se številke začele dvigati. Vse več jih je bralo, vse več jih je začelo sprejemati. Ko se je začelo govoriti o blogih, so ljudje začeli razmišljati, da morda kdo res napiše kaj zanimivega. Nato ugotoviš, da se nekateri bralci s teboj poistovetijo, nekateri pa pač ne, vendar te sprejemajo oboji. Nazadnje vidiš, da te ne spremljajo blogerji, ti sami doživljajo stvari in jih zapisujejo. Spremljajo te ljudje, ki jih zanima tvoj pogled na svet.
Zakaj je obiskanost tako narasla, ne bi vedel. To je bila neka magija. To je to. (smeh)
Nisi morda spremenil svojega načina pisanja?
Ne, mislim, da imam že ves čas to svojo kritičnost do določenih stvari. Zdaj je tako, da so po politični opciji na oblasti desni in glede na to pač zagovarjam leve oz. pljuvam po desnih, ker mi stvari, ki se dogajajo v Sloveniji, niso všeč. Naslednje leto bo morda drugače. Če me bodo stvari motile tako, kot me motijo zdaj, zagotovo. /…/
Če je stvar dobra, je dobra. Tudi pohvalim rad.
Ne bova toliko o politiki ...
(prekine) Všeč mi je, všeč mi je. (smeh)
Ni prevzeten, ima pa trdna načela, od katerih ne odstopa.
Ali ti je dejstvo, da veljaš za enega najbolj branih blogerjev v Sloveniji, kdaj stopilo v glavo?
To, da veljam za enega najbolj branih blogerjev, je povsem nepomembno. Če bi zaradi tega imel ferarija, na pol nage ženske, najboljšo mizo v vsaki gostilni, potem bi mi stopilo v glavo, dokler pa tega ni …
Na cesti se nihče ne obrača za mano ali reče: "Hej, to je pa on!" Če me poznajo isti ljudje kot prej in se do mene vedejo normalno, se nič ne spremeni. Spremeni se samo to, da se najdejo ljudje, ki ti skušajo povedati, kaj moraš pisati, kako moraš pisati, zakaj moraš pisati ... Mislim, da tega ne potrebujem. Pač delam tisto, kar mi paše in dokler delam tisto, kar mi paše, je to to. Ko temu enkrat ne bo več tako, bom rekel: »Sorry, blog off!«. Takrat bom zaprl blog in končal s pisanjem.
Sicer pa veš, da se ljudje ne morejo ozirati za teboj, ker te ne poznajo na videz, poznajo te bolj po besedilih.
V bistvu je res. Zelo dolgo nisem hotel, da bi se kje pojavila moja fotografija, ker je lažje biti anonimen in delati stvari, ki jih delaš. Zaradi blogerskih kongresov in delavnic pa se zgodi, da se kje pojavi tudi slika. Zgodi se tudi tako, da v neki neznani gostilni sredi Celja prosiš za originalni račun na firmo Had, pa se obrne starejši gospod in vpraša: „A vi pišete blog?“ Odgovoriš, da ja, in on odvrne: „Super pišeš!“
To je bilo zame tisto, minuta slave. Kaj takega mi pomeni več kot vse ostalo.
Bloganje je lahko vrhunec ali pa črna luknja. Trenutno je blog njegov način življenja, čeprav iz Hada energija kar vre in težko si je predstavljati, da bo večno počel »samo to«.
Bloganje je lahko način življenja – prav poseben, zahteven način življenja, ker je tudi publika zahtevna. Se ti kdaj zgodi, da ostaneš brez navdiha?
Pravzaprav ne. Ravno obratno. Na dan bi napisal po 15 stvari, vendar nočem, ker se mi zdi, da že »posiljujem« ljudi. Vsaj tak občutek imam. Dogaja se mi veliko zanimivih stvari in veliko bi še lahko napisal, vendar se poskušam izogibati osebnim temam. Moje življenje je nekaj drugega kot blog. Opozarjati skušam na nekatere stvari in zaradi časa, v katerem živimo, se mi še ni zgodilo, da bi ostal brez navdiha. Morda se mi bo kdaj zgodilo,da bom padel v črno luknjo, vendar zaenkrat še ne kaže na to.
Se, če se ti kdaj to vseeno zodi, to pozna na manjšem obisku strani in manj komentarjih? Čeprav je res, da ti zvesti bralci ne ostanejo dolžni in te znajo tudi pokritizirati ...
Komentarji mi nikoli niso predstavljali merodajnih kazalcev česarkoli, zato bom rekel, da ne. Veliko več ljudi mi stvari komentira prek e-pošte. Ker se nočejo izpostavljati na blogu, mi pišejo e-pošto, kar je povsem legitimno. Vsak se odloči po svoje. /…/
V času, ko sem začenjal, je Jonas rekel, da bi, če bi bil plačan za to, kar napiše, pisal kakovostnejša besedila. To je to. Ali daš vse od sebe zato, da te ljudje imajo, ali pa od tega nekaj dobiš. Vprašanje je, kaj je pametnejše.
Had je človek izza objektiva (fotograf), človek izza ekrana (bloger), ki ne želi biti pisatelj nove dobe. Raje je inovator, saj ga pritegnejo »drugačne stvari«.
Kaj te poleg že omenjenega najbolj definira? Se lahko dodatno razgališ še za naše bralce?
/…/ Razen že omenjenega me definirajo tudi iskreni ljudje in dolgi pogovori.
V določenih trenutkih najinega srečanja se je najbrž tudi zaradi njegove zvedavosti in domačnosti, ki jo izžareva (predvsem po »uradnem« delu intervjuja) zazdelo, da je on tisti, ki sprašuje, vrta, odkriva. Mu je uspelo? In predvsem, ali je uspelo meni vsaj za trenutek razkriti njega?
|
bvsdhifbvkdfvnsdfnvabnlf siod asuioha fjvhaerui bdcbhvszv a8