|
Po e-pošti zadnje dni kroži odlično napisana zgodba anonimnega Slovenca, ki natančno opisuje mednarodno spletno goljufijo in svojo nemoč pri odkrivanju storilcev. Skorajšnji ogoljufanec je naletel na gluha ušesa slovenske policije in drugih organov, ki bi se v takih primerih morali odzvati v nekaj urah. Njegovo pisanje objavljamo v celoti.
"Pred
nekaj tedni sem na slovenskem spletnem portalu avto.net oddal oglas za
prodajo osebnega avtomobila. Čez nekaj dni se je name prek e-pošte obrnil
Robert Smith, ki se je izdajal za potencialnega kupca iz Anglije. V
vrsti e-poštnih sporočil, ki sva jih izmenjala, je z vprašanji
ustvarjal vtis resnega kupca, in ko se je odločil, da vozilo vzame in
pokrije celotne transportne stroške, se mi to ni zdelo nič sumljivega.
Dokler nisem čez nekaj tednov prejel ček z veliko previsokim zneskom ...
Vse
skupaj se je, kot rečeno, začelo z oglasom na samo slovenskem portalu
rabljenih avtomobilov. Očitno nismo več tako lokalni, kot si mislimo.
V
prvem e-poštnem sporočilu, na katero sem odgovoril bolj iz radovednosti
kot iz upanja, da bom avtomobil prodal, me je pošiljatelj spraševal po
namenih prodaje, ohranjenosti vozila, zadnji ceni, slikah ... Skratka,
vse skupaj je zvenelo verjetno. Navsezadnje smo v EU in imamo prost
pretok blaga in storitev. Na pošto sem odgovoril z želenimi podatki,
sledilo je še nekaj izmenjanih sporočil, dokler me ni čez slab teden
Robert obvestil, da živi v Dublinu in se ukvarja s prodajo vozil, da je
svoji stranki, ki išče tako vozilo, pokazal moje odgovore, in da se ta
strinja za nakup za vrednost, ki sem jo navedel (3.000 evrov). Obvestil
me tudi, da bo glede transporta vse uredil kupec, saj da bo ceno
transporta dodal k ceni vozila.
Skratka, da mi bo stranka poslala ček (Poziva me, naj mu sporočim točen naslov in telefonsko številko).
Vesel sem odgovoril z želenimi podatki ...
Zaplet
Čez
nekaj dni sem dobil e-pošto, v kateri me je Robert (
E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
) obvestil, da je bilo plačilo poslano in naj
mu sporočim takoj, ko ček dobim.
Zanimivo se mi je zdelo, da v dobi
elektronskih nakazil (wire) še vedno operiramo s čeki, toda – kaj pa
Angleži vedo, kajne? Vseskozi me je motilo še nekaj, pa nisem znal čisto pokazati s prstom, kaj točno ...
Nato sem čez nekaj dni
iz Dubaja (!) prejel hitro pošto preko TNT-ja. V kuverti je bil le in
samo ček za 8500 evrov, brez kakršnih koli priloženih dopisov. Še bolj
sumljiv se mi je zdel ček francoske banke FORTIS.
Kaj za vraga ima Dubaj z angleškim oziroma irskim kupcem? Poleg tega je bil na čeku naveden račun nekega francoskega podjetja:
TOURISME ET TRANSPORT INTERNAT
9 ROUTE PRINCIPALE DU PORT
92230 GENNEVILLIERS
TOURISME ET TRANSPORT INTERNAT
Oziroma – kot mi je pozneje pomagal Google Translate – šole za turizem iz
okolice Gennevilliersa v Franciji. Kam pa k tej zadevi sodi Francija in
kam ta šola?
A ček je deloval pristno, na njem so bili moji
podatki ... Pisal sem Robertu in ta mi je potrdil, da je to ček, ki sem
ga čakal. Ko sem ga povprašal, zakaj je na njem znesek 8500 evrov, če
pa sva se dogovorila za prodajno ceno 3000 evrov, mi je pojasnil, naj vnovčim ček, nato pa naj 3000 evrov zadržim zase kot plačilo, iz
preostalih 5500 evrov pa naj krijem transportne stroške. Saj naj bi
izbrano transportno podjetje (s katerim je že on uredil vse
podrobnosti) zahtevalo plačilo od pošiljatelja pred prevzemom tovora.
In da me bodo iz transportnega podjetja že obvestili in mi razložili ...
Še
isti dan sem z novega e-poštnega naslova prejel dopis transportnega
podjetja, kjer je med drugim navedeno, da bodo prišli po avtomobil, in
da se mi bojo identificirali z ustreznimi papirji, da pa naj pred tem
prek bančnega sistema nakazil Western Union nakazem dogovorjenih 5500
evrov na nek račun oz. neki osebi v Združenih Emiratih (Ha! Pa smo
spet v Aziji!).
Od domnevnega transportnega podjetja se mi je
oglasila predstavnica Amanda Anna (
E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
),
kjer so med drugim navodila, da naj 5500 evrov nakažem na njihov račun
prek Western Uniona s podatki:
SENIOR ACCOUNTANT
NAME: TALABI FUNSHO BANDELE
ADDRESS: BUR DUBAI, DUBAI
UAE 00971
UNITED ARAB EMIRATES
Naslov
podjetja pa naj bi bil:
Global Gmt Shipping Agency,
Centre mathings
cross,
Belvis road, Abu Dhabi, UAE.
Tel 04 545 8884 ...
Verjetno je odveč povedati, da so zdaj v moji glavi že utripale rdeče luči.
To
je pa sumljivo! Zakaj bi nekdo kupil avtomobil za 3.000 evrov, za
transport zanj pa plačal več kot še enkrat toliko? Ob tem velja
poudariti, da prodajano vozilo ni nič posebnega, nobena redkost ali
oldtimer, in verjetno bi jih v Nemčiji, če že ne na Otoku, dobili več in še ceneje.
Zakaj se torej ukvarja z menoj?
Odkrivanje
Obrnil
sem se na nekaj slovenskih bank in se pozanimal, kako je z vnovčevanjem čekov.
Razložili so mi, da v večini primerov ček izplačajo, vendar pa
da se mora prinašalec zavezati, da v primeru, da ni kritja oz. se
kasneje izkaže, da je kaj narobe, banki jamči s tem zneskom (ga vrne).
Končno sem doumel, kako poteka goljufija:
1. Kandidat prejme ček.
2. Kandidat ček unovči v svoji banki in dobi denar.
3. Del denarja prek Western Uniona nakaže nekam v tujino.
4. Morda celo odda predmet nakupa.
5. Banka ga obvesti, da je ček ponarejen ali da gre za napačen znesek – skratka, nekaj je narobe.
6. Kandidat mora banki vrniti denar.
7. Kandidat ostane brez denarja (In če so goljufi hitri, še brez predmeta prodaje).
Pošiljanje denarja prek Western Uniona je namreč zelo enosmerno dejanje.
Denar lahko v ciljni banki dvigne kdorkoli, ki pozna geslo – tega pa naj bi po nakazilu sporočil transportnemu podjetju.
Prijava in reševanje
Takoj
po prejetju čeka se mi je vse skupaj zdelo zelo čudno, zato sem po
internetu iskal morebitne podobne primere, čeke te banke, podobne
zgodbe. Le stežka sem našel nekaj podobnih zgodb, v glavnem z iskanjem
po ključnih podatkih (pošiljatelj čeka, banka, kraj), saj se je
izkazalo da je večina zadetkov oz. informacij v francoščini.
Po pomoči
z orodjem Google Translate sem izluščil želene informacije o podobnih
zgodbah in seznam ter slike ponarejenih čekov (celo na ček istega
izdajatelja), zato sem bil že takoj prepričan, da gre za morebitno
goljufijo.
Ta sum se mi je še potrdil, ko sem na SKB banki
pokazal ček in povprašal, ali jim je to kaj znano. Na oddelku za čekovno poslovanje s tujino so mi povedali, da so imeli že več primerov,
in da se po navadi izkaže, da gre za ponarejen ček oziroma del čeka –
največkrat znesek. Na mojo zahtevo so se v SKB banki obrnili na banko
FORTIS (banka izdajateljica čeka), kjer so potrdili, da je ček
ponarejen, in da je bil račun pošiljatelja denarja zaprt 16. februarja
letos.
Ob ponovnem pregledu e-sporočil, ko sem se odločal za
prijavo poskusa goljufije, mi je končno kliknilo, kaj se mi je že
vseskozi zdelo čudno in sumljivo. Angleščina je bila izredno slaba,
polna slovničnih napak, napačno črkovanih besed ... Sprva, navajen
posebnosti internetnega komuniciranja in krajšanja besed, temu pač
nisem pripisoval veliko pozornosti.
Detektivsko delo
Ker
so vsa e-poštna sporočila prihajala od zastonjskih e-poštnih ponudnikov
(Yahoo.co.uk, Asia.com), je iskanje identitete pravega pošiljatelja
izredno težavno, če ne celo nemogoče.
Vse, kar sem imel, je bil
zabeležen IP-naslov prvega komentarja, ki mi ga je Robert poslal kar
prek sistema avto.net - zabeležena sta bila IP-naslov in čas:
IP obiskovalca :195.131.84.202
Datum in ura oddaje :29.8.2007 1:51:09
Na ripe.net sem preveril, od kod je ta IP, in ugotovil, da izvira iz Rusije. Presenečenje ...
% Information related to '195.131.84.192 - 195.131.84.255'
inetnum: 195.131.84.192 - 195.131.84.255
netname: WEBPLUS
person: Michael V. Vasiliev
address: ZAO WebPlus, 29 Kolomenskaya
address: 191119, Saint-Petersburg
address: Russia
phone: +7 812 3269020
fax-no: +7 812 3269029
Oborožen z osnovnimi informacijami sem se obrnil na Arnesov Si-CERT, kjer pa za podoben primer pri nas še niso slišali ...
Ker
bi me, če ne bi bil pazljiv, gladko napeli (verjetno po vozilo ne bi
bilo nikogar, a bil bi ob 5500 evrov), sem se odločil podati prijavo
poskusa goljufije proti neznanemu storilcu. Ker vem, da je sledenje
internetnim komunikacijam v času, ko imamo anonimne prehodne strežnike
(proxy, TOR), brezplačne e-poštne račune, in ko je možno dobiti in se
oglašati na angleško telefonsko številko prek Skypa praktično kjerkoli
na svetu, v najboljšem primeru težko, sem se hotel obrniti kar na
Interpol. A njih najti pri nas je to težko (izognil se bom komentarjem
spletnih strani policije in MNZ-ja) – povem naj le to, da za kontaktne številke in informacije, ki bi državljanom olajšale komunikacijo z
njimi, še niso slišali ...
Nato sem po izgubljanju po
organigramih na www.policija.si le sklenil, da se moram verjetno
obrniti na Sektor za gospodarsko kriminaliteto (SGK) oz. na njegov
Oddelek za računalniško kriminaliteto. Poklical sem jih in prijazno so
mi razložili, da je bolje, da se obrnem kar na Sektor za gospodarsko
kriminaliteto, da jih bodo oni kontaktirali po potrebi (da pa se sicer
bolj ukvarjajo z vdori, nelegalnim razpečevanjem programske opreme in
s kršenjem avtorskih pravic) ...
Sodelovanje s policijo
Podal
sem se na Sektor za gospodarsko kriminaliteto in 2. oktobra podal
prijavo. Takrat Robertu nisem več odgovarjal na e-pošto z namenom ne
preplašiti ga, da bi združbi policisti in preiskovalci laže prišli na
sled.
Na moje popolno presenečenje pa je SGK vse skupaj vzel
bolj birokratsko kot zares.
Sicer prijazen gospod, ki je bil tisti dan
ravno dežuren za sprejem strank, si je vse zapisal v zvezek (na
papir!), sprejel moje natisnjene dokumente in kopije čeka ... In
preveril pri kolegih, ki naj bi se bolj spoznali na mojemu podobne
primere, kaj narediti. Izvedel ni nič, razen tega, da so vsaj enega
Slovenca pred časom na enak način že nategnili, baje za okoli 20
evrskih tisočakov (kolikor sem razumel med vrsticami – saj mi niso ravno razlagali stanja – postopek naj še ne bi bil zaključen).
Ko
sem po treh tednih nehal verjeti, da bo kdorkoli sploh naredil karkoli (Pri
internetu in odkrivanju sledi štejejo minute in ure, ne pa dnevi in
tedni!), sem po 20. oktobru od SGK-ja prejel dopis, da so mojo prijavo
odstopili v reševanje lokalni policijski postaji Ljubljana Bežigrad.
Takrat
mi je vse padlo dol. Pa ne da bi dvomil o sposobnostih policistov na
postaji LJ-Bežigrad. Toda – kakšne reference pri reševanju internetnih
goljufij, kakšne vzvode za sodelovanje z mednarodnimi policijskimi
silami pa imajo tam? Pred desetimi leti sem tam prijavil krajo
običajnega kolesa – do danes ga niso našli ... Bodo lahko stopili na
sled spletnim goljufom iz Rusije? Očitno nekomu ni bilo nič jasno ali
pa je srečno naključje, da so poskusili ogoljufati napačnega in jim to
ni uspelo, našim policistom signal, da se jim s tem ni treba ukvarjati.
In kaj zdaj?
Ne
glede na neuspeh prijave imam občutek, da bo podobnih goljufij zdaj, ko
smo del EU-ja, čedalje več in da se moramo tudi Slovenci predvsem
seznaniti s tem.
Glede na mlačnost obravnavanja naših organov pregona
pa le zlobna pripomba: če ste brezposeln informatik, je spletno
goljufanje očitno še varen način ropanja ljudi po svetu, saj vam nihče
ne more nič."
|
